Vsakič, ko se je bližal rojstni dan mojega otroka, sem bila vznemirjena. Želela sem si, da bi bilo vse dobro izpeljano, a me je bilo po drugi strani strah, da bi lahko šlo kaj narobe. Zato sem bila vedno polna mešanih občutkov.

V tolažbo mi je bilo, da so otroci vsako leto starejši in je z njimi vsakokrat lažje. V zadnjih letih so se med seboj že bolje spoznali in to prispeva k lažjemu poteku praznovanja. Najprej se pogovorim s sinom, kakšen rojstni dan si želi: koga želi povabiti, kje bi rad praznoval in ali bi bil raje doma ali kje zunaj. Pri osmih letih so že precej veliki in dobro opazujejo, kako je, ko so povabljeni na rojstni dan drugih otrok. Mnogi si želijo podobnih praznovanj, kot so jih sami obiskali. Če je praznovanje organizirano drugje, je doma manj pospravljanja, a je za slavljenca bolj domače, če praznuje doma. Sin se je tokrat odločil, da bo praznoval doma, saj je zunaj na vrtu dovolj prostora za različne družabne igre in druženja. Zdaj potrebujem samo še število povabljencev in se lahko lotim načrtovanja. Zelo pomembno je izbrati pravo hrano, ki bo otrokom všeč; poizvedeti moram še, ali je kdo od otrok alergičen na kakšno hrano. Z večino staršev se že poznamo in vedno, ko je rojstni dan otrok, sodelujemo pri jedilnih menijih. Po navadi vprašam tudi sina, kakšno torto si želi. Torta je najpomembnejši del praznovanja. Večini otrok je všeč okus čokolade, najpomembnejša pa je njena oblika. Za pravo vzdušje, kadar je rojstni dan otrok, je treba poskrbeti tudi, da je prostor lepo okrašen. To mi je najlepši del, ki me pomirja, ko obešam balone in pisane trakove.
Vedno razmišljam, ali bi najela kakšnega animatorja, pa to sinu po navadi ni všeč. Pravi, da se potem ne morejo igrati po svoje. Nestrpno pričakuje prihod prijateljev. Vsak rojstni dan prinese občutek povezanosti in na koncu so vedno vsi do onemoglosti utrujeni ter težko gredo domov.…








